Drugi način se imenuje Tribo nanašanje. Pri tem gre za naelektritev delcev zaradi drgnjenja ob stene pištole. Med pištolo in predmetom ne nastane električno polje, zato dosežemo s tem načinom enakomernejšo debelino nanosa, zmanjša pa se tudi odvisnost od oblike predm­eta. Je pa ta način bolj občutljiv na zračno vlago in na tip prahu, ki mora biti zato posebej prilagojen. Prav tako je potrebno za enako kapaciteto uporabiti več pištol kot pri elektrostatskem nanašanju. Ko je prah na objekt nanesen, ga moramo še zapeči. Temperature pečenja  se gi­bljejo od 150°C/20 min za reaktivnejše lake do 190°C/10 min za manj reaktivne lake. Običajni pogoji pečenja so 180°C/10 min.Čas pečenja je odvisen od mase in temperaturne prevodnosti materiala.

Praškaste lake razdelimo glede na tip in namen uporabe na več skupin: EPOXI, EPOXIPOLIESTRI, POLIESTRI, POLIESTRI QUALICOAT, POLIURETANI, AKRILI. Osnovna razlika med tipi je v kislinski odpornosti,odpornosti proti UV žarčenju in vremenskim vplivom,odpornosti proti udarcem in praskam, topilom (antigrafiti). Glede na potrebe so lahko laki :antibakterijski,neodbojni(maskirni laki),samosvetleči,temperaturno-odporni(do 400 stop.C).

Osnova, za določanje barvih tonov je RAL-lestvica, katera ima za izhodišče preko 210-barvnih tonov,kateri se lahko dopolnjujejo glede na sijaj, strukturni efekt,metalik-efekt, posebne efekte…v neskončno barvno paleto.Za razliko od klasičnih-mokrih lakov, se praškasti laki ne-»mešajo«, temveč se lahko na željo naročnika izdelajo po posebnem postopku z omejenimi minimalnimi količinami.

Najbolj običajen način nanašanja je elektrostatsko nanašanje. Pri tem gre za uporabo visoke napetosti 30-100 kV, negativne polaritete, ki povzroči, da se veliko število elektronov oprime delcev praškastega laka na poti skozi elektrostatsko pištolo. Med pištolo in predmetom nastane električno polje, ki povzroči, da se delci prahu oprimejo tudi na nasprotni strani predmeta.